Uporaba mašila “če hočete” – Zakaj ne, če hočete, pač?

Poglejte, ne vem, kje se je vzela, niti, kdaj je prišla, ampak v zadnjem času jo opažam vsepovsod. Kot nekakšen besedni virus, ki se širi po mikrofonskih kablih in zaseda možgane govorcev. Meni pa vsakič znova pade živec po tleh.

”Če hočete” se je udomačila v naših govorih tako kot muha v kuhinji poleti – nenadoma in vztrajno.

In kar je še huje, ljudje to uporabljajo kot bi šlo za neko moderno retorično orožje. “Če hočete” je postalo ultimativno mašilo, ki nam ga uporabniki servirajo, da bi, če hočete, zveneli bolj dostopni ali pametni, ali pač.

Predstavljajte si: poslušate nekoga, ki govori o pomembnih zadevah – politika, ekonomija, kakšna javna razprava o davkih … potem pa sredi vsega tega pride tisti famozni trenutek, ko govorec reče: “Če hočete …”. Kako to mislite, “če hočete”?! Kdo je tukaj sploh kaj hotel? A si me kje slišal, da sem to hotela? Ne, hvala, nisem naročila nobenega “če hočete.” Na meniju nisem izbrala dodatnega krožnika tega mašila.

In tako se dogaja: “Če že hočete, bi lahko rekli, da …” ali pa “Če hočete, lahko razumemo, da …”. Ne, ne moremo. Jaz nočem! Zdi se mi, da ta fraza ne samo da ne služi svojemu namenu, ampak povsem zavaja. Dela tisto, kar bi naj preprečevala: postane moteča in povzroči, da se, če hočete, uho naglo zapre in ustvari zvočni zid.

“Če hočete” je grdo mašilo. Nič več, nič manj. Ne doda nobene vrednosti. Je kot tista začimba, ki jo vržeš v lonec, da bi izboljšal okus, pa se na koncu izkaže, da je loncu preprosto dodala samo … dodatne kalorije. Tako je tudi s tem “če hočete” – samo napihne besedilo, ne da bi mu dodalo kaj koristnega. Ampak, hej, to je samo moje mnenje. Če hočete.