Svetovno prvenstvo v nogometu je ena tistih stvari, pri katerih si vsaka štiri leta rečem, da bom letos malo bolj na izi. Potem pa se zgodi klasika. Prilagajanje urnika tekmam, spremljanje prenosov ob precej nenavadnih urah, lovljenje vrhuncev na družbenih omrežjih, debatiranje, stave in seveda obvezen ceglček.
Ja, tudi letos sem ga naredila. Na prvo mesto sem postavila Anglijo. Ne zato, ker bi bila največji favorit, ampak ker se mi je zdela zgodba preveč lepa, da je ne bi kupila. Šestdeset let po zadnjem naslovu svetovnih prvakov, ravno ob okrogli obletnici? Jasno mi je bilo, da je to long shot, ampak na velikem odru se dogajajo velike stvari. Zakaj pa ne? Na koncu so s tretjim mestom tako ali tako presenetili skoraj vse. Mene so že od začetka imeli za noro, kako visoko sem jih postavila.
Moram pa reči, da mi je z napovedovanjem šlo presenetljivo dobro. Sicer pa me je letošnje prvenstvo spet spomnilo, zakaj je nogomet z naskokom najbolj gledan šport na svetu. Noben drug šport ne sproži toliko čustev, ne ustvari toliko zgodb in ne zna tako dobro izkoristiti velikega odra. Svetovno prvenstvo v nogometu je največja marketinška in komunikacijska predstava na svetu. In če si nanjo dobro pripravljen lahko v poldrugem mesecu narediš več za svojo prepoznavnost kot sicer v desetletju.
To je mojih deset stvari, ki mi bodo ostale v spominu.
1. Razširjeno prvenstvo? Meni je všeč.
Predsednik UEFA Aleksander Čeferin je dejal, da je 16 mest za evropske reprezentance premalo. In težko mu oporekam. Če pogledamo kakovost evropskega nogometa, bi bilo dvajset mest precej bližje realnemu razmerju moči.
Po drugi strani pa mi je razširitev prvenstva s 32 na 48 ekip zelo všeč. Ravno zaradi tega smo dobili zgodbe, ki jih sicer nikoli ne bi. Svetovno prvenstvo je vendarle svetovno prvenstvo. Lepo je, da priložnost dobijo tudi države, ki bi se po starem sistemu zelo težko prebile na zaključni turnir.
Prav tako se mi zdi dobra rešitev, da prvenstvo organizira več držav skupaj. Organizacijsko je breme manjše, logistično lažje izvedljivo, hkrati pa lahko dogodek doseže precej širši krog ljudi.
2. Zelenortska Pepelka
Če bi morala izbrati eno najlepših zgodb letošnjega prvenstva, bi bili to Zelenortski otoki. Ena najmanjših držav, ki je kadarkoli nastopila na svetovnem prvenstvu. Približno pol milijona prebivalcev. Še lastne profesionalne lige sploh nimajo.
Pa vendar so bili največja senzacija prvenstva. Oba finalista, Španija in Argentina z Messijem, sta proti njim pošteno trepetala do zadnjih minut. To je bila prava nogometna pravljica v živo in eden glavnih razlogov, zakaj imam svetovna prvenstva tako rada.
Posebna zgodba je bil še njihov 40-letni vratar Vozinha. Kakšne obrambe! Brez pretiravanja bi lahko branil v marsikaterem evropskem klubu.
In če sem malo praktična, za turizem Zelenortskih otokov je bilo to prvenstvo verjetno najboljša promocijska kampanja, kar so si jo lahko želeli.
3. Norvežani so izumili najboljšo navijaško koreografijo
Videla sem odlične nizozemske navijače. Škoti so bili spet izvrstni. Ampak norveško “veslanje” je pometlo s konkurenco. Preprosta ideja. Navijači sedejo, primejo namišljena vesla, vsi veslajo v isto smer in ob ritmu bobna vzklikajo “Ro!”, kar v norveščini pomeni “veslaj”.
Simbolika je čudovita. Vsi veslajo skupaj. Vikingi kot del njihove zgodovine. Izvedba tako preprosta, da se lahko pridruži vsak. Marketinško? Popoln zadetek. Ko imaš ob tem še odlično reprezentanco na čelu s Haalandom, dobiš zgodbo, ki jo bo svet posnemal še dolgo.
4. Paragravž ali kako si zapraviti simpatije
Če so bili Zelenortski otoki in Norvežani ena najbolj pozitivnih zgodb prvenstva, je bil Paragvaj zame ravno nasprotno. Da si za glavno taktiko izbereš sistematično provociranje nasprotnikov, žaljenje, vlečenje za drese, prerivanje in grobo igro, se mi zdi precej žalostno. Sploh se mi je zdelo, da je bilo sojenje na prvenstvu precej nežno. Jaz bi bila bistveno strožja.
Pravzaprav tako stroga, da bi za reprezentance, ki skozi celotno prvenstvo gradijo identiteto na takšnem početju, brez težav uvedla tudi najostrejše športne sankcije. Če mene vprašaš, bi jim odvzela že možnost kvalificiranja na naslednje svetovno prvenstvo. Štiri leta časa za razmislek, da šport vendarle ni prostor za takšno početje.
Da je bil priokus še slabši, je po izpadu reprezentance paragvajska političarka z rasističnimi opazkami napadla Kyliana Mbappéja. Kot da športnega slabega vtisa ni bilo že dovolj.
5. Trump, FIFA in politika v nogometu
To je bil moj največji WTF trenutek prvenstva. Na tekmi proti Bosni in Hercegovini je ameriški napadalec Folarin Balogun dobil rdeči karton. Kar že dolgo pomeni, da naslednje tekme pač ne smeš igrati.
Potem pa Donald Trump osebno pokliče predsednika FIFA Giannija Infantina, če se da glede tega kaj narediti. In nekaj dni pozneje disciplinska komisija spremeni odločitev ter Balogunu dovoli nastop?!
Ja, vem, politika je povsod. Ampak tole je bilo res preveč očitno. Moram priznati, da sem si ob belgijski zmagi nad Američani mislila samo: ima boga.
6. VAR je letos diplomiral iz iskanja dlake v jajcu
Načeloma sem zagovornica VAR-a. Do neke mere. Pri ofsajdih, golih in očitnih sodniških napakah se mi zdi odličen. Ampak letos smo šli s tem precej predaleč. Petminutna preverjanja, iskanje milimetrskih dotikov in situacije, ki na potek igre niso vplivale popolnoma nič.
Vrhunec zame je bila tekma Portugalska vs Hrvaška, ko naj bi senzor v žogi zaznal praktično mikroskopski dotik žoge z lasmi. Resno? Če moraš pet minut pregledovati posnetke, da ugotoviš nekaj, česar nihče na stadionu ni mogel videti, kar ni zares vplivalo na nič, potem smo po mojem mnenju izgubili občutek za mero.
7. Prva popolnoma ženska sodniška ekipa
Ni se prvič zgodilo, da je bila na moškem svetovnem prvenstvu glavna sodnica ženska. To smo videli že v Katarju. Se je pa letos prvič zgodilo, da je bila celotna sodniška ekipa na igrišču ženska (Češka vs JAR).
In veste, kaj mi je bilo pri tem najbolj všeč? Po nekaj minutah tekme sploh nisi več razmišljal o tem. Tako tudi mora biti.
8. Hidracijski odmori ali, recimo bobu bob, reklamni bloki
Prvič v zgodovini svetovnih prvenstev so bili hidracijski odmori obvezni. Okoli 22. in nato še okoli 67. minute. Razumem skrb za igralce. Res jo. Ampak če bomo po dvajsetih minutah že pili, jedli energijske ploščice in se na hitro taktično posvetovali, potem pa mogoče pošteno povejmo, da gremo po skoraj 130 letih na četrtine. Kot pri basketu. Ne pa se pretvarjati, da gre zgolj za požirek vode. Meni osebno je to precej porušilo ritem tekem.
9. Kakšna generacija se poslavlja!
Messi pri 39 letih še vedno vleče Argentino. Modrić. Ronaldo. Neuer. Džeko. Včasih bi bili pri teh letih že nekaj sezon v nogometnem pokoju, danes pa še vedno odločajo največje tekme.
Letošnje prvenstvo je bilo pravzaprav čudovit poklon eni največjih nogometnih generacij vseh časov. Generaciji, ki jo spremljamo že skoraj dve desetletji in ki se zdaj pa res poslavlja. Ob tem pa je bilo lepo gledati, kako jim za petami že prihajajo novi obrazi. Dostojanstvena predaja štafete.
10. Bravo, Slavko Vinčić!
Za konec pa še nekaj domačega. Veliki finale svetovnega prvenstva sodi Slovenec. Čeprav vem, da je Slavko Vinčić že vrsto let med najboljšimi sodniki na svetu, me je to iskreno presenetilo. Za finale se mora poklopiti toliko stvari, da je že sama nominacija izjemen dosežek.
Bravo. Res bravo.