Z zanimanjem opazujem zagate, ki nastanejo, ko prideš k nekomu na obisk. Stojiš v hodniku, primeš se za gleženj, pa potem odnehaš. Malo pogleduješ gostitelja, malo tla. Ne veš, kakšna je politika. Sezuješ? Ostaneš obut? Včasih se v nekaj sekundah odvije več nerodne dramaturgije kot v celem dnevu.
Gre za še eno od tistih drobnih socialnih situacij, kjer pride prav občutek za druge, za prostor, za to, da ni treba vedno govoriti, da bi nekaj povedal.
Kar se mene tiče, je tako: When in Rome, do as the Romans do. Če nekdo želi, da se sezujem – se sezujem. Če nekdo pravi, da naj ga nikakor ne biksam s sezuvanjem – grem naprej v čevljih. Čeprav mi je to skoraj malo neprijetno in nevljudno. Ampak v gosteh se obnašamo kot gostje. Če mi je kjerkoli kakorkoli neprijetno, pa tja pač ne grem več. Tako preprosto je to.
Mi je bilo pa od nekdaj malo zoprno, da se sezuvanje pogosto razume kot neka slovenska posebnost, skorajda kmetavzarska navada. Kot da je to nekaj, česar bi se morali malo sramovati. A ker se mi zdi čisto vljudno, da se ob obisku sezuješ – če že ne gre ravno za gala večer s petimi hodi in lakastimi salonarji – naj bi to pomenilo, da sem premalo svetovljanska?
Pred dnevi pa me je to dovolj sprovociralo, da sem šla na splet in guglala za praksami (ne)sezuvanja po svetu pa i šire. In kaj sem ugotovila? Da je sezuvanje čisto običajna praksa v številnih državah. V večjem delu Azije, na Japonskem sploh, v Koreji, tudi na Bližnjem vzhodu, v Skandinaviji, v srednji in vzhodni Evropi … Nič nenavadnega. In nobena slovenska posebnost. Mogoče ima kaj opraviti z vremenom – kjer je več dežja in snega, je več sezutih čevljev. Kaj pa vem.
Potem pa pride Zahod. V ZDA se mi še danes zdi skoraj neverjetno, da se ljudje s čevlji, s katerimi so ravnokar hodili po parkirišču, postaji … brez zadržkov fliknejo na kavč. Po možnosti svetel kavč. In pogosto še s tapisonom, ki vse umazanijo srka vase kot gobica. V Franciji naj bi bilo sezuvanje ob obisku skoraj neotesano – kot da si s tem pokazal, da se preveč sproščaš, ali še huje, da si prinesel čuden običaj. Podoben občutek sem imela tudi v Veliki Britaniji. Kot da sem se po pomoti začela sezuvati v galeriji.
Vse to pa je v bistvu krasen opomnik, da sezuvanje ni samo stvar higiene, ampak tudi subtilne socialne interakcije. Gre za majhno dejanje, ki pokaže, ali znaš opazovati, čutiti prostor, biti gost in gostitelj hkrati. Komunikacija brez besed, kjer se vidi, kdo zna vklopiti občutek za druge – in kdo bi vse skupaj raje kar povozil z bulerji.
Zdaj, ko so velikonočni prazniki in se spet malce več hodi po obiskih, mi je prav zabavno opazovati te sezuvanje mikrodrame. Mogoče se kdo ob vhodu ne obotavlja zato, ker ne bi hotel spoštovati “a se lahko prosim sezujete” pravil hiše ali stanovanja, ampak ker sezuti čevelj lahko včasih sproži izkušnjo, ki je bolj senzorična, kot bi si gostitelj želel. Ali pa, ker ima morda luknjo v štumfu in jo zdaj varuje kot geostrateško skrivnost. Kaj pa vem.
Ja, sezuvanje zna biti občutljiva tema. Skoraj tako kot potica – čeprav je simbol gostoljubja in praznikov, obstaja tudi ta nelagodna resnica: včasih je polna rozin. In potem sedim tam, z nasmeškom in krožnikom v roki, in razmišljam, kako zavrniti nekaj, kar ima status skoraj kulturnega spomenika, jaz pa bi raje pojedla karkoli drugega. Ampak to je že tema za kakšno naslednjo kolumno.
Pa brez zamere!