Slovenska ženska odbojkarska reprezentanca je v Strumici v Severni Makedoniji s 3:0 pred dnevi premagala Izrael in brez izgubljenega niza končala kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2026. Zadnjo tekmo skupine C, v kateri so bile še Estonke, so Izraelke zaradi razmer v domovini odigrale na nevtralnem terenu. Za Slovenke je bila to le še formalnost – nasprotnice so premagale gladko, brez resnih težav, in se zanesljivo uvrstile na prvenstvo.
A dogodek, ki je po tekmi pritegnil največ pozornosti, se ni zgodil med izmenjavo udarcev na igrišču, temveč ob mreži. Slovenske odbojkarice se z Izraelkami niso rokovale, kot je po tekmah običajno. Kar je sledilo, je bilo še precej bolj razgreto od same tekme: v nekaj urah so se začele deliti fotografije in posnetki, javnost se je razdelila v dva tabora, hkrati pa je v eter priletelo še vse od teorij, kdo naj bi jim kaj ukazal, do obtožb, da so “hamasovke” ali “satanistke”. Plaz dezinformacij in etiketiranja je bil hiter in brutalen.
Takšne situacije, ko šport preseže okvir igrišča, niso nič novega. Olimpijski pozdrav s stisnjeno pestjo ameriških atletov Tommieja Smitha in Johna Carlosa v Mehiki leta 1968. Megan Rapinoe, ki je med igranjem ameriške himne pokleknila kot protest proti rasni neenakosti. Novak Đoković, ki je med študentskimi protesti v Srbiji javno podprl študente in bil nato tarča Vučićeve medijske mašinerije. In domač primer: imeniten kolesar Primož Roglič, ki so ga nekateri zaradi tetoviranega križa na roki brez nadaljnjih vprašanj razglasili za “človeka desnega tabora”.
Mehanizem je vedno isti – gesta, izjava ali tudi le simbol sproži val interpretacij, kjer se športnik ali športnica nehote znajde na eni strani političnega polja, pa naj je to želela ali ne.
Kot nekdanja odbojkarica – resda na nižjih ravneh, a tudi v reprezentančnem dresu – vem, da se, ko igraš za državno ekipo, marsikatera poteza ali beseda začne tehtati drugače. Nisi več samo ti, ampak nosiš simbol države, kar s seboj prinese tudi nevidno, a težko prtljago pričakovanj. V mojem času se ne spomnim, da bi se znašli v podobni situaciji, a svet je bil drugačen: ni bilo Xa, Instagrama, Facebooka, TikToka in kamere v žepu vsakega gledalca, ki bi lahko trenutek v sekundi razposlal po svetu.
Danes športnik oz. športnica ni samo igralec oz. igralka na igrišču. Je figura v prostoru stalne pozornosti, kjer šteje ne le, kaj naredi med tekmo, ampak tudi, kaj naredi in pove po njej.
Stari rek, da “športnik vse pove na igrišču”, se sliši lepo, a realnost je, da se tekma ne konča z zadnjim sodnikovim žvižgom. Sledi še druga tekma – tekma interpretacij – in zanjo moraš biti pripravljen. Ne pojasniti poteze pomeni prepustiti zgodbo drugim, pogosto najglasnejšim in ne najbolj dobronamernim. Zato je razmislek o tem, kaj boš sporočila po koncu, postal skoraj enako, če ne včasih celo bolj pomemben kot priprava na samo igro.
V času kampizmov se vse prehitro odločimo, v kateri predal bo kdo šel. Dovolj je tetovaža, pogled, objava na družbenih omrežjih ali odsotnost rokovanja in že je športnik obsojen na pripadnost “našim” ali “njihovim”. To velja za vse, od zvezdnikov nogometa in košarke do športnikov in športnic iz držav, kjer je politika še bolj agresivno vpeta v športno sceno.
Morda je čas, da priznamo: šport ni in ne bo ločen od sveta, v katerem se igra. Rokovanje po tekmi je le ritual, ki nas opominja na ideal, da je igrišče prostor, kjer šteje le igra. V resnici pa je igrišče šele začetek – danes se pravi boj odvija v prostoru interpretacij, komentarjev in delitev, kjer ni sodnika, ki bi piskal konec. In prav zato je razmislek, kaj in kako sporočaš po tekmi, postal pomemben del igre. Če zgodbe ne poveš ti, jo bo povedal nekdo drug – in to bo potem res tvoja tekma brez kontrole nad izidom.
In ob tem — čestitke našim odbojkaricam za prepričljivo uvrstitev na evropsko prvenstvo.