LinkedIn mi zadnje čase ponuja novo obliko razvedrila. Ko dobim povabilo za mreženje, skušam uganiti, v koliko dneh bo prišlo prvo prodajno sporočilo. Običajno kar hitro. Najbolj zagnani ne čakajo prav dolgo.
Scenarij je skoraj vedno enak. Najprej se mi v DM zahvalijo za povezanost. Potem povedo, da spremljajo moje delo. Kar je zanimivo, ker imam občutek, da bi ob hitrem kvizu o mojem delu pogoreli že pri prvem vprašanju. Nato pride vabica: bi vas zanimal kratek pogovor? Bi vas zanimalo izvedeti več? Bi vas zanimalo, kako lahko povečate učinkovitost, vidnost, prihodke, produktivnost, doseg, vpliv, rast, angažiranost in verjetno še povprečno temperaturo v dnevni sobi?
Potem pride drugi del predstave. Ker seveda na generična nagovarjanja ne odgovarjam. Čez nekaj dni prijazen opomnik. Potem še eden. In na koncu sporočilo, ki ga imam najraje: »Oglašam se še zadnjič.« Kar je skoraj malo pasivno-agresiven ekvivalent poslovilnega pisma. Kot da bi po treh neuspelih poskusih vzpostavitve stika morala začutiti izgubo. Ali pa vsaj kanček slabe vesti.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako podobna so si ta sporočila. Prvič: vrzi trnek. Drugič: pojasni, da sogovornika oz. sogovornico ne bo nič stalo. Tretjič: obljubi rezultate, če si le vzamem par minut za pogovor.
Naj bo jasno: nimam nič proti prodaji. Vsi nekaj prodajamo. Svoje storitve, znanje, projekte, ideje ali čas. Vse ok. In verjamem, da marsikdo piše z najboljšimi nameni.
Tu se mi malo zatakne, namreč da se komu zdi povsem normalno stopiti v stik z nekom (ki ga po možnosti ne pozna!), ne da bi si prej vzel minuto časa in preveril, komu sploh piše. Kaj ta človek zares počne in ali mu sploh ima kaj ponuditi. Dobila sem že ponudbe za reševanje problemov, ki jih nimam, za storitve, ki jih ne potrebujem, in za področja, s katerimi nimam prav nobene povezave. Če bi šlo za človeka, bi rekla, da me je zamenjal z nekom drugim. Ker pa so sporočila tako podobna, sumim, da gre predvsem za avtomatiziran proces, ki neutrudno opravlja svoje delo in verjame v moč statistike.
Verjetno je to pač duh časa. Umetna inteligenca napiše osnutek, orodje poišče potencialne stranke, avtomatizacija določi intervale pošiljanja, nekje v ozadju pa teče še tabela z odstotki odzivnosti. Vse je optimizirano.
In ravno tu je paradoks. Bolj ko postaja vse avtomatizirano, bolj izstopa nekaj, kar je bilo včasih osnovna higiena komunikacije. Ko si nekdo vzame pet minut časa. Ko prebrska profil. Ko posluša kakšno epizodo podkasta, sploh če ima namen kaj prodajati. Ko napiše sporočilo, ki ga ni poslal še 67 drugim ljudem, in to že pred kosilom.
Morda se motim, ampak zdi se mi, da bo v času umetne inteligence največja konkurenčna prednost postala nekaj zelo staromodnega. Pristno zanimanje za človeka na drugi strani zaslona.
Če ste do sem mislili, da je naslov napoved mojega slovesa, ne veselite se prezgodaj. :) Nisem še tam.