Gobarjenje – šport za vse vremenske razmere in seveda, za vse vrste komunikacijskih fint! Ko sem šla zjutraj po gobe, sem si mislila – dežuje, no kdo bi pa bil tako nor, da se odpravi ven? Jaz, seveda, in – tako sem si mislila – samo jaz.
Pa pridem na hrib in kaj vidim? Tri avte ŽE parkirane, kot bi šla v nakupovalno središče v času razprodaj. Halo?! Kdo, za vraga, pride v gozd sredi naliva? Seveda sem s seboj vzela ogromno košaro – saj veste, optimizem gobarke nikoli ne pozna meja. Če bo, da bo plac. A jo pustim v avtu, ker je malce nerodna za nošenje po gozdu. Vzela sem nožek in zložljivo vrečo – za vsak primer, če bo šlo zares. Skratka, taktičen pristop.
In kaj je prva stvar, na katero naletim? Domačin, gobarska ninja. Pozdraviva se, nasmeh tu, nasmeh tam, a v resnici si mislim: »Na, zdaj mi je pa vse pobral!« Seveda vljudno vprašam, če je kaj našel: »Ah, malo sem se samo sprehodil, nič posebnega,« mi reče on, ampak vidim mu v očeh tisti žar – že je pobral najboljše! Jaz pa nazaj: »Ja, jaz sem samo na hitro skočila pogledat.« In si misliva oba isto: »Ne razkrij, kje si bil, poberi vse!« Ampak poglejte, kaj naj vam rečem – jaz nimam pojma o kakšnih skrivnih lokacijah. Moja orientacija v gozdu je katastrofalna, da mi je še pred sabo nerodno, kaj šele pred drugimi. Wink, wink. ;)
Poznam pa še eno prijateljico, hudo gobarko, ki nič hudega mimoidočim gobarjem rada reče: »Ah, mene se ne rabite nič bati, jaz slabo vidim!« Mhm, itak. Jasno ti je, da je v tem ‘slabem vidu’ cela štala optične prevare. Čudežno potem najde vsak drugi korak jurčka, kot bi imela vgrajen gobarski sonar.
Pri gobarjenju sploh ne gre samo za iskanje gob. Gre za komunikacijo na najvišjem nivoju.
Majhni signali, ki jih izkušeni gobarji in gobarke prepoznamo: s katero roko držiš košaro – polna ali prazna? Kako hitro hodiš? Čistiš gobe že med potjo ali šparaš to za doma, ker nočeš nobenih sledi? Pravi ‘game of thrones’ za gobarje – tiha borba za najboljše lokacije, obvladovanje neverbalne komunikacije, pa še trening za prepoznavanje signalov drugih gobarjev. Pozdraviš soseda, se nasmehneš, gledaš, kam meri s pogledom, vohaš po zraku – a je pred mano šel levo ali desno? Jaz mislim, da ne. Ampak gobe? One imajo svoje skrivnosti in pogosto uspejo skriti najboljše. Mi pa še kar naprej vrtimo svoje taktike in na koncu najdemo eno ali dve gobici in zadovoljstvo je – itak neprecenljivo!
Da ne bo kdo mislil, da jaz kaj švercam ali vlačim cele prikolice gob iz gozda. Vse po reglcih, seveda – domov sem privlekla ene par gobic, pa še to niti blizu 2 kilam, da ne bo kdo klical gobarske inšpekcije!