Ponedeljek zjutraj, jaz pa že jokam. Gledam posnetke … Zadnja zadnja tekma Anžeta Kopitarja, kakšne ovacije, kakšen poklon! LA Kingsi so sicer še četrtič zapored izgubili proti najboljši ekipi rednega dela in izpadli iz končnice, ampak … Dvorana na nogah. Ploskajo mu gledalci. Ploskajo tekmeci. Ploskajo soigralci. Ploskajo celo sodniki! To je raven spoštovanja, do katere ne prideš samo z dobro statistiko. Do tega prideš z dvajsetimi leti vrhunskega športa, s karakterjem, odnosom, delom in držo. Brez ekscesov, brez bližnjic.
Kopitar je za LA Kings odigral 1628 tekem, največ v zgodovini kluba. Osvojil je dva Stanleyjeva pokala in pustil pečat v klubu, kjer je igral tudi Wayne Gretzky. Mimogrede, tudi Gretzky je rekel adijo po 20 sezonah. Ampak ne gre za primerjave. Gre za to, da je Kopitar v tem prostoru, med najboljšimi od najboljših, pustil nekaj svojega. Nekaj, kar ostane. Kot so na Instagramu zapisali tudi LA Kingsi: “No words can ever define what you have meant to the Game, this City, and the Organisation, you will always be 1 of 1.”
In potem še vse tisto, kar se ne meri v golih. Kako je nosil kapetanski trak. Kdor ga je kdaj nosil, ve, da to ni samo en trak, ampak odgovornost na čisto drugi ravni. Kako je igral za reprezentanco. Kako je komuniciral. Spoštljivo, vljudno, prijazno. To je profi, ki ni dolgočasen, ampak naravnost navdihujoč. In ja, tudi ta njegova angleščina. Imenitna, dodatno zato, ker ni njegov prvi jezik. Prav z občudovanjem si ga poslušal, ne samo gledal igrati. In vedno sem si mislila: evo, tako se to dela. Tiho, samozavestno, brez potrebe po dokazovanju.
Precej noro pri vsem skupaj? Da je odšel, ko je bil še vedno zraven. Konkurenčen. Vrhunski. Ne kot nekdo, ki ga igra že prehiteva, ampak kot igralec, ki se je sam odločil, kdaj je dovolj. To je tista kvaliteta in zavedanje, ki ju imaš ali pa ju nimaš. Vedeti, kdaj je dovolj. In to izpeljati elegantno.
Anže Kopitar je šolski primer vrhunskega športnika. Predanega, mirnega, spoštljivega in hkrati izjemno dobrega v tem, kar počne. Takšni ljudje so referenca. So dokaz, da se da priti z Jesenic v svet in tam ne samo obstati, ampak ga malo tudi premakniti.
Hvala, Kopi, za vse, res kapo dol in vse dobro še naprej!