Klemen Slakonja je zmagal na Emi. Kmalu po zmagi je objavil šestminutni video, v katerem se je prelevil v vse evrovizijske zmagovalce od leta 2000 naprej. Mojstrsko je imitiral Lorde, Conchito Wurst, Salvadorja Sobrala, Måneskine … in tudi Davea Bentona, prvega (in edinega) temnopoltega evrovizijskega zmagovalca. Estonca, rojenega na Arubi.
Tu se je ustavilo. Ker je Benton temnopolt, si je Slakonja potemnil obraz – in sprožil škandal. V enem kotu družbenih omrežjih se je začelo zgražanje, na EBU so leteli pozivi k diskvalifikaciji, očitki o “blackfaceu” pa so zasenčili vse drugo.
Priznam, moja prva reakcija je bila: pa dobro, pa kaj vam je, da ste ga tako napadli?! Niti za sekundo nisem pomislila, da se Slakonja iz Bentona norčuje ali ga kakorkoli karikira. Enako ga je imitiral kot vse druge. Zdelo se mi je pretirano, da se o nečem, kar je očitno narejeno iz spoštovanja, sploh odpira debata o rasizmu. Ampak potem sem se malo umirila, mogoče mi je pa kaj ušlo iz spomina. In res – če odmislim naš lokalni kontekst, je zgodba precej bolj zapletena.
“Blackface” ima v zahodnih družbah težko zgodovinsko breme. Ni šlo zgolj za preoblačenje, ampak za prakso, s katero so belci dolga desetletja skozi karikaturne upodobitve temnopoltih utrjevali stereotipe in jih poniževali. To ni bila zgolj šminka, ampak sistematično orodje za ohranjanje rasizma.
Zato se je sčasoma vzpostavila t.i. rdeča črta: v večini zahodnih držav je “blackface” nekaj, česar se ne počne – ne zato, ker bi vsaka imitacija temnopolte osebe avtomatično pomenila rasizem, ampak ker se tega enostavno ne da ločiti od njegove zgodovine. Mnogi temnopolti ljudje, še posebej v državah, kjer je bila ta praksa prisotna (npr. ZDA, Velika Britanija), to še vedno vidijo kot boleč opomin na čase, ko niso imeli pravic ali dostopa do javnega nastopanja in so jih na odru igrali belci v karikaturah.
Slakonjin primer je bolj podoben 50 odtenkom sive. Ni se norčeval iz Bentona, ni ga prikazal v stereotipni luči, ampak ga je zgolj imitiral enako kot vse druge. V nekaterih evropskih državah bi to morda šlo skozi brez večjega pompa, a ker je Evrovizija globalni spektakel in ker so pravila politične korektnosti danes strožja, je sprožilo kritike. Razumem, zakaj – nekatere stvari imajo zgodovinsko težo, ki se je ne da kar odmisliti. Ampak hkrati se mi zdi, da smo pri lovljenju absolutne brezhibnosti včasih že na točki, ko se vsak spodrsljaj obravnava kot zločin. In namesto da bi o teh stvareh odkrito govorili, pogosto pademo v čisti refleks – obsodi, diskvalificiraj, zbriši.
Evrovizija je vedno bila cirkus, kjer je vse dovoljeno – od kričečih kostumov do političnih provokacij, in ravno zato jo imamo radi. Ampak če bomo šli v to smer, da se vsak spodrsljaj obravnava kot vojni zločin, bo treba resno razmisliti o novih pravilih: obvezni pravni seminar pred vsako imitacijo, posebna komisija za kulturno občutljivost pri izbiri kostumov, morda celo varnostna mreža, če bi se kdo spotaknil ob zgodovinski kontekst.
Nič ni narobe s tem, da smo pozorni na zgodovinske krivice, ampak če bomo še naprej poskušali ustvariti popolnoma neproblematičen svet, bomo kmalu ugotovili, da je najbolj varen edini možen performans – tišina.