Če ste kdaj sedeli na sestanku, kjer so padale besede kot “strategije”, “akcijski načrt” in seveda “deležniki”, potem veste, da se ta zadnji izraz uporablja za vse in vsakogar. “Naše strategije morajo zadovoljiti vse deležnike.” Še preden sploh pomislite, kdo točno so ti skrivnostni deležniki, vas zagrabi nekakšna jezikovna alergija. Tisti občutek, ko bi najraje razprla okno in zakričala: “Deležniki?! Resno?!”
Poglejmo, kdo vse je na tej ladjici :). Ne vem za vas, ampak meni izraz “deležniki” vedno zveni kot četa ljudi, ki na skupščini podjetja pridno obračajo roke in razdeljujejo dobičke. Česar pa večina “deležnikov” – vsaj po sodobni definiciji – ne počne. Mediji, ki poročajo o vas? Deležniki. Manjšine, ki jih omenjate v korporativnih poročilih? Deležniki. Potrošnica, ki kupi čips? Deležnica.
V SSKJ piše: déležnik (star.) pomeni “kdor ima delež”. Kar lepo, jasno in – oprostite izrazu – starinsko. Morda bi deléžnik, ki naj bi pomenil “kdor se nečesa udeležuje”, bil boljši. Ampak je tudi nekoliko zastarel. In tako imamo zdaj deležnike, ki niso ne eden ne drugi – so pa dobesedno povsod.
V čigavih deležih smo mi vsi?
Kar se mene tiče, je glavna težava z “deležniki” njihova brezosebnost. Ko govorimo o deležnikih, ne govorimo o ljudeh. Govorimo o abstraktni masi, ki mora biti zadovoljena. To so “zainteresirane strani” – ne prijatelji, ne sovražniki, zgolj vpleteni. Ni čudno, da je izraz postal sinonim za korpo žargon.
Še huje je, da deležniki ponavadi obstajajo le na papirju. Na PowerPoint predstavitvah so lepo narisani kot balončki – lastniki, zaposleni, stranke, dobavitelji.
Kazenska taksa za deležnike
V enem od podkastov, ki ga sodelam (LD;GD), smo že pred časom uvedli pravilo, ki ga, se mi zdi, spoštujemo z vojaško disciplino: komur uide beseda “deležnik”, prispeva 10 evrov v šparovček. Namišljenih, ker gre bolj za zabavno interno kazen kot za dejansko finančno transakcijo. Smo pa zdaj že tako dobro natrenirani, da “deležnik” v našem Google meet studiu slišiš zelo redko ali kot pravijo v ‘Ko to tamo peva’: “Nećemo se mi od toga leba najest”.
Predlagam, da kazenske takse razširimo na celotno Slovenijo. Še bolje, morda: vsakokrat, ko uporabite to besedo v e-mailu ali na sestanku ali […], naredite 10 počepov. Morda nas bo to naučilo, da se malo jasneje izrazimo.
Kaj predlagati namesto deležnika? Udeleženci ima prav lepo domač pridih in vso toplino, ki “deležnikom” manjka. Lahko pa gremo še dlje in rečemo konkretno: mediji, manjšine, zaposleni, stranke, dobavitelji … Ali preprosto: ljudje. Saj veste, tisti z obrazom, imenom in čisto konkretnimi potrebami.
Zakaj jezik (in smisel) štejeta?
Besede niso samo besede – so ogledalo našega razmišljanja. Ko uporabljamo izraz, ki vse vpletene zbanalizira na statistiko, se tudi sami začnemo obnašati, kot da smo del Excelove tabele.
Zato naslednjič, ko vas prime, da bi rekli “deležnik”, raje stopite korak nazaj in pomislite: kdo v resnici vpliva na to, kar počnem? In morda boste odkrili, da niste obkroženi z deležniki, ampak z ljudmi, ki jih zanima, kaj počnete – in zakaj. In to je precej lepša misel kot kakršna koli strategija za “upravljanje deležnikov”.
Naslovna fotografija: Alex Shuper via Unsplash+.