Ko stopiš v javnost, dobiš, hočeš nočeš, še eno službo. Neplačano. Delo z armado kavč komentatorjev. Tistih, ki jim je vse jasno. Ki točno vedo, kako bi. Samo še nikoli niso.
In pri Lindsey Vonn jih je bilo spet na pretek.
Kaj ji je tega treba bilo? Comeback pri 40+? Zakaj tvega?
Pa dajmo za trenutek odmisliti mnenja in pogledati dejstva. Pet let je bila v pokoju. Pet let. V lanski sezoni se je vrnila v svetovni pokal. Ne na vrh, ampak dovolj blizu, da je bilo jasno, da ima še nekaj rezerve. Letos? Šest smukov. Na petih je stala na odru za zmagovalke. Na vseh, ki jih je končala. Izkupiček: dve zmagi, eno drugo in dve tretji mesti. In prepričljivo vodstvo v smukaškem seštevku.
Potem pa smola. Na vrhuncu forme, kot glavna favoritinja za olimpijsko zlato, padec na smuku v Crans Montani dober teden pred olimpijskimi igrami. Poškodba. Zoprna, ampak očitno takšna, da je ocenila, da lahko nadaljuje. In tu se začne tisti del, kjer se iz športa zelo hitro preselimo v pametovanje.
A ji je bilo tega res treba? Zakaj tvega? Zakaj se ne ustavi? Njeno telo. Njena odločitev. Kot je v prenosu zelo trezno povedal tudi Jure Košir – mimogrede, odličen strokovni komentator je, z užitkom poslušam njegove analize.
Vrhunski šport je nekaj povsem drugega kot varna vožnja do cilja. V njem ne obstaja kategorija “samo da varno pridem dol”. Če hočeš biti najboljši ali najboljša, moraš iti korak dlje. Tja, kamor večina ne gre. Pa ne samo v športu. Ali pa si ne upa. Zato so eni vrhunski, drugi povprečni, tretji pa zelo glasni na kavču. In ravno v tem je razlika med vrhunskimi in povprečnimi. Tudi v smuku. Zato je bil njen slog vedno na robu. Zato je toliko zmagovala. In zato je bila tudi tolikokrat poškodovana. To ni protislovje. To je cena.
SLIKA: Najboljše smučarke in smučarji vseh časov. Točkovanje je osnovano na dosežkih na OI, svetovnih prvenstvih in svetovnem pokalu (vir: Wikipedia).
Ženski smuk in Lindsay Vonn je bil eden od nastopov, ki sem jih na teh olimpijskih igrah čakala z največ zanimanja. Ker so olimpijske igre enkrat na štiri leta. Ker je vodilna v seštevku smuka. Ker je na tej progi že večkrat zmagala. In ker je zgodba vrnitve, sploh v športu, vedno nekaj posebnega. Seveda, ne konča se vedno kot pravljica. Tudi zanjo se tokrat ni. Zapela je s palico. In končalo se je, kot se je. Ampak bistvo te zgodbe ni v cilju. Bistvo je v tem, vsaj zame, da je sploh stala na štartu.
Pred dnevi sem v oddaji na RTV Debate z Bergantom ujela pogovor z nekdanjo smučarko Andrejo Leskovšek in se ob tem spomnila, kako drugačni so bili takrat časi. Ena resna poškodba pri dvajsetih in kariera je bila praktično končana. Poskus vrnitve je obstajal, podpore pa ni imela. Prevladalo je prepričanje, da po daljši odsotnosti športnica ne more biti več konkurenčna.
Danes pa gledaš Lindsey Vonn. Več hudih poškodb v karieri. Pet let pavze. In pri enainštiridesetih, od nekaterih celo enkrat starejša, vodi v smukaški konkurenci. Razlika med takrat in danes je brutalno očitna. In prav zato se mi zdijo vprašanja tipa “ali ji je bilo tega treba” tako zgrešena. Ne zato, ker bi bila nevarnost nepomembna. Ampak zato, ker izhajajo iz povsem napačne predstave o tem, kaj vrhunski šport sploh je. V njem ni prostora za varno izbiro. Če hočeš zmagovati, moraš tvegati. Vedno. In prav vsak, ki je kdaj stal na startni rampi v svetovnem vrhu, to zelo dobro ve.
Odgovor na vprašanje, ali ji je bilo treba, je torej zelo preprost: DA.
Ne zato, ker bi morala komurkoli karkoli dokazovati, konec koncev govorimo o eni najboljših smučark vseh časov (glej statistiko zgoraj). Ampak zato, ker je bila dovolj dobra, dovolj pripravljena in dovolj pogumna, da je šla. Zato, ker so v svetu, ki obsesivno slavi mladost, hiter uspeh in “naslednjo stvar”, takšne vrnitve izjemno pomembne. Ne samo za šport. Za vse, ki so kdaj po dolgi pavzi, bolezni, poškodbi ali izgorelosti poskusili še enkrat. In ker šport brez takšnih zgodb postane samo še statistika.
Lindsey Vonn lahko na koncu rečem samo to: želim ji dobro okrevanje. In hvala, ne samo za zmage, ampak za pogum, da si se sploh še enkrat postavila na start. Kavč teoretiki pa bodo, kot vedno, ostali tam, kjer so najmočnejši. Na varnem. Na daljavo. S trdnimi mnenji o tveganju, pogumu in pravih odločitvah drugih.